Razmišljanje o atmosferi

Atmosfera prostora, pojem, ki je težko definiran z besedo, a namreč je del človeškega vsakdana, je v prvi vrsti najbolj oseben. Ko je hkrati vzdušje v prostoru, za nekoga toplo, domače, je za drugega to, ta atmosfera, lahko tuja ali hladna. Dojemanje svetlobe, vonja, energije ljudi v prostoru, … , v arhitekturi, pokrajini, pripomorejo k določenim občutkom, dodajo prostoru, arhitekturi, pokrajini lastnosti, ter te, ki ostajajo v spominu ljudi, kot slika. A ne le podoba, ampak spomin na prostor, v katerem so vtisnili svoje misli, nekaj doživeli, se vživeli vanje, občutili atmosfero, so edinstveni. A atmosfera se spreminja. Verjetno ne tako pogosto, da bi se le-ta izgubila skozi čas, v določenem okolju, prostoru, arhitekturi, … , da je ne bi več prepoznali s ponovnim obiskom, jo zaužili ali se je prenajedli. S spominom na vonj, ali vonj, ki prikliče spomin; s spominom na svetlobo, ali svetloba na podobi, ki obudi spomin na kraj, ki ima lastnost, da je skupaj z atmosferami dneva, jutru, opoldnevu, večeru poseben nam, ga doživljamo in se spomnimo le nanj, tak kraj, torej lahko rečeno, ima globalno le svojo tako imenovano identiteto, ki jo ta spomin prikliče v vsakomur od nas podobno.