Čas pekla 1. del
V prvih mesecih se pojavi otroški entuziazem. Stopnja navdušenja je pogojena z dejstvi o nadarjenosti, predhodnemu znanju, zanimanju in eksotiki. Višek občutkov je nadgrajeno s sprejetjem. Sprejem je topel, dobrodošel, poln upanja. Sledi evforija, prenatrpanost in nenaspanost. Na vse zadnje, le te stopnjuje kritika, spoštovanje in vizija. Spremenimo se v kalup, podan s strani višjih, učenih in nadgrajenih, čeprav je njihov odnos vseskozi navzven prijazen. Moč, nadvlado kažejo s številkam prstov. Pride do obupa, opustitve dela, spremembe kariere. Ne. Vztrajnost, trdnost in samozavest te žene naprej. Ko te ženejo, se še vedno pojavljajo padci in na koncu je vse skupaj izbruh, ki vodi do zaključka. Med potovanjem je v začetku svobodno ustvarjanje, sledi mu zelo nadzorovano načelo betonskih kock s kozarci, veliko kozarci nekaj nepokošenega plevela ali nič. Proti zaključku se soočamo z ustavo, ki pripelje do razbitja vseh sanj s prve stopnje. Zaključek nam omogoči le naziv, ki slabi glas ga drži. Potem se vsak usmeri v svoj ritem, s šelestenjem papirja, s kliki, s svetlečimi škatlami noči, katere prinesejo očala, … in se s pogledi vračamo na izraze navdušenja mladih s prve stopnje našega imena.
Poskusimo se vračati k entuziazmu prve stopnje še večkrat. Prelistajmo svoje projekte, ki so bili deležni vseh kritih sveta. Bodimo drzni tudi z ustavo in najdimo luknje v zakonu, ki nam podajo rešitve. Iščimo svojstvene primere v praksi, s katerimi se poistovetimo. Gradimo za prihodnost, ki je vprašljiva. Soočimo se s problemi. Bodimo unikatni.
Odvije pa se tudi hitreje. Je staro. Je odmaknjeno od pogledov. Ne se ne vidi s ceste. S kakšnim avtom je torej dostopno? Mogoče vzamemo manjšega. Gremo pogledat. Ko se peljemo po hitri cesti Vipavskega, piha, močno piha. Lahko bi šli surfat na akumulacijsko jezero Vogršček. A ne, že prej zavijemo s ceste proti Selu. Kako blizu je umeščena tako prometna cesta? Večji spust nas popelje skozi Batuje, kjer se bežno vidi reka Vipava. Vidi se železnica, ki gre mimo in tudi pod cesto. V Zaloščah na griču se spustimo čez reko in pot nadaljujemo v Dornberk. Križišče je ostro, zavijemo levo in se vračamo v smeri Vipave. Vozimo ob reki, srečamo železni železniški most, star kamnit most in cesta se vije proti gradu na griču, gradu Rihemberk. Reka je Branica, naselje Branik, zgrešili smo uvoz proti graščini. Obrat in se vrnemo. Na desno opazujemo urejene vinograde in ko vidimo staro zgoščeno kamnito vas, zavijemo desno mimo kapelice po zelo ozki cesti. Smo spet zgrešili? Nismo. Cesta je z desne, utrjena z zidom iz skrilavca, nad njo je vinograd, kasneje travniki in breg hriba. Peljemo mimo nekaj novejših hiš. Ko cesta rahlo zavije, je na desni kamnit vodnjak v omenjenem opornem zidu. Počasi vidimo silhueto gradiča, večje kostanje, ki cvetijo ter dve stavbi na desni, ki ustvarjata patio pred posestnimi vrati. Kakor je bilo prej hrupno, živahno in glasno, se je sedaj vse umirilo. Spokojen mir, ptički, manjši šum reke Vipave čez jez in čisto brezvetrje. Zapustimo avto in se sprehodimo. Kovana vrata na dvorišče so zaklenjena in opremljena s tablo nepooblaščenim dostop prepovedan. Zid na katerem je ograja vodi po klančini naprej. Prostor se zoži in pot se nadaljuje nad dvoriščem, s kjer je videti celo posest. Ustavimo se in opazujemo.
Pri vratih se vstopi na dvorišče z zelenicam. Levi del je ločen s krakom reke Vipave in je utrjen z zidom. Pri zidu je opazna manjša porušena lopa. Prostor med lopo in osrednjo stavbo, ki so samo še zidovi, je pot proti stavbi ob sami reki Vipavi. Ta je bivša žaga, kjer je umeščena mala hidroelektrarna. Zato znak. Stavba s samimi zidovi je stara ribogojnica, ki je bila včasih kovačija. Ta se z zidom dotika magazina, ki ima reprezentativno frontalno fasado, sama stavba, je močno dotrajana. S skrajnim robom se drži graščine. Graščina je tri nadstropna podolgovata stavba, s šivanimi robovi, kjer je v pritličju mlin z osmimi mlinskimi kamni. V letu 1740 je bila stavba zgrajena na pobudo grofov Lanhtieri, ki so bili v Vipavski dolini visokega rodu. Star lesen mlin je zamenjal kompleks mlina, žage, kovačije, vinske kleti in nekaj gospodarskih objektov za potrebe shrambe. Kmalu je posest prevzela rodbina Pečenko, ki je imela višek svojega bogastva s koncem naslednjega stoletja, ko je posest še prenovljena. Svetovni vojni posest razmožijo, tako v ženskih rokah posest obogati še za čas izvoza hrastovih pilotov iz žage v Benetke, Istro in Furlanijo. Z 1947 letom se posesti dotakne Maks Fabiani, a le na papirju. Kasneje nastane papir, ki posest označi za spomenik I. kategorije. Usodni potres leta 1976, posest popolnoma spremeni. Večji del gospodarskih poslopij se poruši, prav tako most čez reko Vipavo. Dotrajani objekti so zaradi varnosti odstranjeni, še danes so vidni njihovi zidovi. 1985 je graščina razglašena za spomenik lokalnega pomena. V zadnjih desetletjih prejšnjega tisočletja se je zavod za kulturno varstvo močno potrudil, da je graščina lepo ohranjena, magazin in žaga sanirana, a sam čas, posledice slabe regulacije vode s strani javnih služb, ki vodijo v poplave, so razlogi, da je danes graščina v slabem stanju. Naš obhod nadaljujemo. Pridemo do vzhodnega dela graščine, kjer je teren v višini prvega nadstropja. Umeščeno stopnišče v prizidek, kasnejše izvedbe, ima vhod, s katerega vstopi starejša gospa.
