Čas pekla 2. del

Gospa je potomka rodovine Pečenko in s svojo hčerjo živi v soteski z mlinom. V svoji prikupni narečni slovenščini pomešani z italijanskim jezikom nam razloži nekaj tegob njihove mogočne lastnine. Pravi, da je spet poplavljala Vipava. Voda je zalila mlin do ene tretjine prostora. Raziskovanje kaže, da je posledica poplav slaba regulacija iz preteklosti. V zgornjem toku so reko regulirali, spodnji del pustili, tako so se sedimenti sprali v spodnji tok in dvignili dno. S slabim čiščenjem ali kar ne čiščenjem rečnih strug nato pride do poplav. Hčera nam razloži situacijo glede poseganja v komplekse. Same obnove so pogojene s strani zavodov za kulturno dediščino, so drage in zahtevne. Zato se za kakršni koli poseg niso še odločili. Mogoče bo nekoč prišel v sotesko bogati investitor in se bo zgodil preobrat. Sanjati ni greh.

Odločimo se da želimo videti še notranjosti stavb. Prvo nas popelje v mlin. Mlinski prostor je podolgovata sobana, z oseminštiridesetimi hrastovimi nosilci po stropu, kjer je na levem delu proti reki Vipavi podest z mlinskimi kamni. Ohranjeno je le nekaj kamnov, mlinskih koles ni več. Sama mlinščica ali kanal je speljan tik od zahodni fasadi in nato pod magazin, ven priteče ob dvoriščnih vratih. Čez njo je speljan mostiček proti žagi. Pohištvo, orodje in ropotije so še vedno na istem mestu. Vzdušje v prostoru je neprecenljivo. Sonce se s strani jugozahoda, kjer je vhod skozi obokana, dvokrilna lesena vrata, s kamnitim portalom in rezbarijami, prebija čez palmine liste na dvorišču, skozi prvo okno in lomi na drugo okno, z notranje smeri ter s toplo oranžno svetlobo obsijuje prostor. Na severni strani je še en vhod, ki je včasih vodil do prizidka, kjer so stanovali kovači. Mlinar je stanoval v magazinu, ki je imel podaljšano steno proti dvorišču vse do vhodnega portala. Z druge smeri je vhodni portal še bolj omejila vzdolžna stavba, katere zid je segaj oporni zid dvorišča. V njej se je vrstilo vrsto dejavnosti, od rokodelstva, suhe robe in podobno, za kratenje časa ob čakanju na mletje žita. Ozka dolga stavba je bila zaključena s konjskim hlevom in obokanim svinjakom, kjer je danes vrt gospodarice Ave in hčere Katje. Obisk nadaljujemo po stopnicah v mlinu, ki vodijo v prizidek z glavnim stopniščem. Pridemo v stanovanje gostiteljic. Ohranili so vse prvotne stene, dodali so kopalnico in osvežili prostore s svetlimi barvami sten. Stopnišče se nato nadaljuje čez hodnik iz stanovanja. To je leseno stopnišče, ki škriplje in ropota. Prostor v katerega stopimo je temačen, poln omar a vseeno prostoren. Vidimo troje dvokrilnih vrat in še nasprotni v kotnih sobah. Sobe si ogledamo v nasprotni smeri urinega kazalca. Prva soba je temna in majhna. Ima poslikavo temno modre barve z rdečim progami in modrimi rožami. Bila je kuhinja. Naslednja ima običajno mint zeleno barvo. Osrednja soba je rdeča z bogato poslikanim stropom, nato bela in še manjša bela, ki ima lepo ohranjene poslikave raznega cvetja. Vsaka od sob ima še ohranjeno pohištvo. Nekaj rezbarjenjih omar, nekaj postelj, miza, več stolov in veliko slik. Ena izmed slik je slika Ivana Pečenka, portret Jožefa Tominca. Ohranjeni sta dve pečki, a peč na drva je imela vsaka izmed sob. Povzpnemo se še, po še bolj škripajočih stopnicah do ostrešja. Na južni strani vidimo svetlobo, ki prihaja s še ohranjene frčade z oknom. Omenjena je imela sončno uro pod oknom, v preteklosti so bile še dve na zahodni strani in dve na vzhodni strani gradiča.

Počasi se spuščamo nazaj v mlin, ko nam Katja pove nekaj o imenu soteske. Soteska Pekel, v Saksidu, v Vipavski dolini ob reki Vipavi, ima dve teoriji izvora imena. Prva je starejša, govori, da je bilo včasih, še pred jezom, tukaj več kaskadnih slapov. Ti so bili tako visoki, da je voda močno bučala. Rekli so, da je peklensko, da je hrupno in poimenovali kraj Pekel. Naprej po dolini se je voda umirila. Naravno ustvarjeno jezero obraslo z vrbami in cvetočimi grmi, so poimenovali raj. Druga zgodba je novejša. Gre za poimenovanje zaradi hrupa žage, kovačije in mlinskih koles. Podobno je hrup odzvanjal Pekel.

Ko smo na spodnjem dvorišču, se lahko razgledamo po magazinu in starih zidovih obraslih z bršljanom. Zapuščeni zidovi imajo nekaj stopnic do obokane odprtine s portalom. Spustimo se v prostor. Tukaj je v 80. letih prejšnjega stoletja umeščena ribogojnica. Pred njo je bila notri kovačija, ki je bila povezana s še eno stavbo stopo. Stopa je bila ob mlinščici in je imela vhod s strani žage. Žaga je bila stara venecijanka, še prej lesena. Na vhodnem delu ali južnem delu podolgovate stavbe je bil most s kamnitimi podstavki, kateri so vidni dandanes. Na nasprotnem bregu je vidna utrjena stena. Kasneje se sprehodimo do nje, kjer razberemo, da je nekoč tu potekala železnica. V času prve svetovne vojne so ujetniki gradili ozkotirno železnico skozi sotesko. Kolikor hitro je bila zgrajena, je bila tudi porušena. Za njo je ostal zid, spominska plošča in dobro razvidni nasipi z lidar posnetkov.

Naslednji obiski so bili nekje v sredini okvira. Sledile so kritike glede meritev, sledili so zapleti glede sorodstva. Sledilo je raziskovanje. Nekaj več kot deset različnih prikazov na zemljevidu, nekaj več deset raziskav zemljevidov, analiziranje pokrajine, branje starih, smrdljivih knjig, dobro ohranjenih spisov zavoda kulturne dediščine, vožnje v najrazličnejše arhive, obiske muzejev in knjižnic, katere ne vemo niti da obstajajo, … in še več. Prišli so obupi, spori in popadale so prve glave. Nekje v sredini smo trije mušketirji prišli do konca. Naslednje so ideje. Mlin v mlin, pivovarna, destilarna, testenine, krematorij, hotel, hidroelektrarna, ribogojnica, …

Ideji, ki sta zaključili,

kot destilarna in tovarna testenin,

ženeta svojo slavo in jima vso zahvalo

za trud, pomoč in moj spodbud.

Kompleks ni tako lahak,

je vendar le iz kamna, opeke in hrastovih je hlodov.

Tako rešitev prava je bila stvaritev.

In sicer.

Z mislijo nad načrtom Maksa,

obiskov krajev, celo s strani Leonarda da Vincija,

mislijo na Avo in Katjo ter kolega,

pod Lučko, ves čas,

je ribogojnica dobila svoj glas.

Povzetek koncepta, ki ne lomi lokacije, ampak jo nadaljuje, je nadaljevana geometrija, so žaga v ribogojnico, naprej kaskadne bazene, ribogojnica v valilnico, lopa naprej v zunanje bazene mladic, mlin v restavracijo, prvo nadstropje v stanovanje in drugo v butični hotel, povezano dolino z visečim mostom in umestitvijo povezave naselji Saksid in Batuje preko Raja. Predvidena poglobitev dna pred jezom, predvideva ukinitev poplavne ogroženosti. Povsem se ohranja prvotna stanja, z manjšimi oživitvami prostora s soteski Pekel.

Širše je za čas, umeščanja programov v času krize, kot nalašč za nastanek balončka upanja. Podobno se je Maks znašel v času načrta obnove mlina. Sam kompleks je uredil z ohranitvijo vseh elementov, počiščenjem starih nepomembnih prizidkov. Prostora se je lotil, kot izolirane celote, samooskrbnega posestva, ob reki Vipavi. Za razliko je želel ohraniti prvotne programe, je želel urediti geometrijo v prostoru bolj ravno, a sodobni čas ne dopušča takšnih ravnih krivulj. Smo v času padcev in vzponov, smo v času krize in razsvetljenj, živimo izolirano hkrati razvijamo cepiva, smo povezani z naravo in imamo vrtove v hladilniku. Je naš svet res potreben novih hiš, novih betonskih kock z nepokošenim dvoriščem. Vse več je zapuščenih hiš v neokrnjeni naravi, ki so dobile na vrednosti v zadnjih dveh letih. Naj ohranjamo zapuščino, naj bodimo inovativni in unikatni z obstoječimi unikati. Ljudje so na roke nosili gradbeni material do nedotaknjene parcele v soteskah Soče ali Nadiže. Vedeli so kam umestiti, kako umestiti in usmeriti svoje domove, za najboljšo osvetlitev in so spali ponoči. Sodoben svet ne pozna vrednosti v stavbah, ki so že na svetu, kot, če bi posekali brezo ali lipo in namesto nje posadili ciprese. Je to le trend, ki bo počasi upadel, ali je stalna praksa, ki je učena in priučena v naši stroki Zoisovih vrtov. Na nas je, da se spremenijo mišljenja, da se umirimo in sledimo toku vode. Le mi smo tisti, ki upravljamo s tem, le mi bi morali imeti besedo, saj smo vendarle ustvarjalci prostora.