Mogoče ni prva roka, ki nežno vodi Rotring mimo lesenega trikotnika po svežem papirju, katerega struktura razkriva slike pod njim, se ustavi na robu, preide na šestilo in konča s hitrimi zarezami rezila po sveži tinkturi lastnoročnih napak. Potrditev stori s svežim dimom Boss-ke, podpisom mehkih linij in kapljico dobrega konjaka. Bila je dedova ali mar ne tudi mam’na profesura, kot tradicija ali naključje, naprej v dve novi veji drevesa, preskoči ta ista tinktura na sodobno arhitekturo, pod okriljem mentorstva stare šole. Sosledje treh generacij se skriva v majhnih detajlih, ki vodijo do velikopoteznih projektov. Izkušnje starih se prenesejo na mlade in rešujejo nerešljivo. S skrbnim znanjem se nadaljujejo poglavja, ki so že pustila pečate za seboj, puščajo zgodbe življenja v sedanjosti in s svojim delom krepijo moč arhitekta, kot šepetalca prihodnosti.